Zgodovina in razvoj pasme ter njene značilnosti
V svoji več kot stoletni zgodovini, odkar je Max von Stephanitz leta 1899 v rodovno knjigoDruštva za nemške ovčarje vpisal prvega nemškega ovčarja po imenu Horand vom Grafrath, je nemški ovčar postal in še vedno ostaja najbolj razširjena in vsestransko uporabno pasma psov širom sveta.
Tako občutimo globoko spoštovanje do vseh predstavnikov pasme, ki danes opravljajo službo v dobro človeka in družbe – iščejo mine, eksploziva ali delajo kot reševalni psi, pri čemer izkoriščamo njihove izostrene čute. Njihova inteligenca in čuječnost jim omogočata opravljanje tudi številnih drugih nalog, morda najpomembnejša vloga nemškega ovčarja v sodobnem svetu je, da je kot čudovit, zanesljiv in inteligenten spremljevalec vir veselja v tisočih družinah.
Pasma izhaja iz petih skupin psov, ki so ji z medsebojnimi parjenji v bistvenem dale temelje. To so bili psi iz hanauske psarne Wachsmuth z znanim turingijskim vzrejnim parom Rolandom in Courage, psi iz frankfurtske psarne Sparwasser z vzrejnim parom Greifom in Lotte, turingijski in württemberški ovčarski psi in psi iz rodu psarne Krone, s prav tako turingijskim vzrejnim parom Maxom in Sali von der Krone.
Z določitvijo pasemskega standarda in s počasnim uvajanjem načrtne vzreje se je skušalo doseči večjo enotnost predstavnikov pasme kar zadeva zunanjost in tudi značaj. Razstave in podelitve naziva »Sieger« so bile namenjene zlasti temu, da se vzrediteljem predstavi vzrejni cilj, ki ga je nakazoval tedaj že obstoječi standard. Ta je predstavljal rdečo nit, po kateri naj se vzreditelji orientirajo. Kmalu sta se nato v desetih generacijah oblikovali dve očetovski liniji (Horand von Grafrath – Alex von Westfalenheim – Erich von Grafenwerth in na drugi strani Horand von Grafrath – Hektor von Schwaben – Pilot – Donar Overstolzen), ki sta močno vplivali na vzrejo.
Določena enotnost glede anatomske zgradbe in velikosti je bila dosežena šele z Erichom Grafenwerthom in z njegovim sinom Klodom Boxbergom. Z njima se tudi končuje obdobje oblikovanja pasme in se začenja obdobje uravnavanja oblike. Na podobo pasme je močno vpli- val Klodo Boxberg (»Sieger« iz leta 1925) s sinom Utz vom Haus Schütting (»Sieger« iz leta 1929), ki je pozneje prevladal v krvnih linijah t. i. »visoke« oz. selekcionirane vzreje. Ti psi so predstavljali izhodišče za nadaljnjo vzrejo ter krvne linije, ki so se ohranile vse do danes.
Kot tudi pri številnih drugih pasmah tudi pri nemškem ovčarju skozi zgodovino pasme ugotavljamo spremembe tipa in anatomske zgradbe, eno pa je, kljub spremembi njegove namembnosti, ostalo – nemški ovčar je bil in ostaja delovni pes. Ko je von Stephanitz leta 1936 umrl, njegovo delo še zdaleč ni bilo končano. Njegova oporoka pa se je glasila: »Vzreja nemškega ovčarja je vzreja delovnega psa, in če ni več vzreja delovnega psa, potem to ni več vzreja nemškega ovčarja.«
Zmagovalce iz sedemdesetih let, ki so pomembno vplivali na nadaljnjo vzrejo in danes oblikujejo tri bistvene linije, imenujemo kar veliki trije: Quanto Wienerau, Canto Wienerau in Mutz Pelztierfarm. V 80. letih je na vzrejo odločilno vplivala samica Palme Wildsteiger Land s svojima sinovoma Uranom Wildsteiger Land in Quandom Arminiusom.
Q-leglo Arminius z zmagovalcem Quandom je dalo legendarnega Odina Tannenmeise. S Q-leglom Arminius/Uran Wildsteiger Land (Palme), Odin Tannenmeise (Quando A) in Cello Römerau (Quana A) je sokrvje postalo tesno in v »visoki« vzreji je družina Palme/Uran/ Quando/Odin/Cello v 90. letih pa vse do danes dala številne vrhunske potomce, kot so Ulk Arlett, Ursus Batu, Yasko Farbenspiel.
Tako imenovana »visoka vzreja« je doživela vrhunec v 80. letih z linijo Quanto Wienerau – Quando Arminius – Odin Tannenmeise ter z Uranom Wildsteiger Land.
Vse te odlike pa so s seboj prinesle tudi slabosti. Dosežena je bila enotnost oz. izenačenost tipa, ki pa je povzročila izgubo genetske raznovrstnosti in posledično nastanek genetske ožine. Zahteva po določenem tipu se je spremenila v zahtevo po tipu, ki ga je narekovala po vsem svetu znana psarna Wienerau. S tem je »visoka« vzreja postala velika družina in posledično enosmerna cesta. To je problem, s katerim se pasma sooča še danes.
Nemški ovčar – deljena pasma: ali razstavni ali delovni nemški ovčar?
Danes se pri nemškem ovčarju soočamo z delitvijo pasme na razstavno in delovno linijo. Gledano na splošno linije delovnih psov anatomsko ne morejo dosegati visoke ravni, ki jo dosegajo predstavniki razstavne linije, predstavniki razstavne linije pa imajo pogosto težave z nagonsko zasnovo, ki je temeljnega pomena za doseganje zaželenih dosežkov delovnega psa. Vse to je imelo in še ima za posledico polarizacijo članov znotraj društev, in sicer tako v domovini nemškega ovčarja kot tudi po svetu – in ne nazadnje tudi pri nas.
Povedati je treba, da se z določenimi problemi srečujejo tako vzreditelji psov razstavne kot tudi delovne linije. Pri obeh je namreč mogoče opaziti, da so krvne linije omejene s selekcionirano plemenitvijo v sokrvju s štirimi ali petimi prevladujočimi živalmi ali linijami, in to je temelj za smer v vzreji, ki jo vsiljujemo pasmi.
Obstajalo pa je tudi nedeljeno obdobje pasme s psi, kot so bili: Bernd Lierberg, Seffe Busecker Schloss, Mutz Pelztierfarm, Frei von Gugge, Nico Haus Beck, Mike Bungalow, Greif Lahntal in številni psi iz psarne Busecker Schloss. Vsi ti psi, ki so prejeli nazive »VA« (odlično, izbor) ali »V« (odlično), predstavljajo korenine današnje delovne linije ter so obenem izpolnjevali tudi univerzalne cilje standarda.
Zavedati se moramo, da imamo različne interese med vzreditelji in skrbniki nemškega ovčarja, vendar pa imamo samo eno populacijo nemškega ovčarja, saj bi sicer morali imeti dva standarda, ki pa ju nimamo. Zato nemški ovčar še nadalje ostaja delovni pes, ki ga vzrejamo po enem standardu, ki pa ostaja že od leta 1899 skorajda nespremenjen.
Viri in literatura:
-
Hellmuth Wachtel: Hundezucht 2000, Kynos Verlag, 3. naklada.
-
Predavanje: Peter van Oirschot: Stärken und Schwächen des modernen Deutschen Schäferhundes.
-
Malcolm B. Willis: The German Shepherd Dog: A Genetic History, 1992.
Značilnosti pasme, za koga je primerna
Nemški ovčar je relativno mlada pasma, katere začetek je datiran z letom 1899. Zaradi svoje velikost in moči (višina samcev 60–65 cm, teža 30–40 kg, višina samice 55–60 cm, teža 22–32 kg), inteligence, učljivosti in poslušnosti je to po vsem svetu pogosto pasma, ki ji dajejo prednost pri številnih vrstah dela, vključno s službami, ki se ukvarjajo z iskanjem in reševanjem ljudi, pa tudi državne ustanove, kot sta vojska in policija. Nemški ovčar je druga najbolj priljubljena pasma v ZDA in četrta najbolj priljubljena v Angliji.
Nemški ovčar je čudovit spremljevalec, potrebuje pa mnogo stika s človekom, zaposlitev, prostor in naravo okrog sebe. Čeprav je zelo prilagodljiv, je le pogojno primeren za bivanje v stanovanjskem bloku oz. v stanovanju. Kljub temu da ga označujejo za »allrounderja«, to ni pes za vsakogar. Sposoben je velike povezanosti s človekom in je primeren tudi za družinskega psa. Ob pravilni vzgoji in socializaciji dobro shaja tudi z drugimi predstavniki svoje vrste in tudi z drugimi živalmi. Obvladovanje včasih močneje izraženega lovskega nagona je stvar vzgoje psa.
Pogosto lahko beremo, da je nemški ovčar čuvaj, da je zaščitniški in obramben, da pa je ob trajni in dosledni vzgoji kljub svoji trdoti tudi vodljiv in podrejen svojemu skrbniku (pogosto je govora še o »gospodarju«). Zaradi teh lastnosti sta poleg dosledne vzgoje seveda potrebna tudi iztek in zaposlitev psa, ki presega zgolj telesno razbremenitev, zato pogosto svetujejo, da naj psa razbremenimo v kateri izmed kinoloških disciplin. Pri tem pa ne pridejo v poštev le klasične discipline, kot so sled, poslušnost in obramba, temveč je na voljo tudi veliko drugih (športnih) aktivnosti, ki jih lahko izvajamo skupaj z našim nemškim ovčarjem.
Zdravje in nega
Glede zdravja se kot pri vseh večjih pasmah pojavljata kolčna in komolčna displazija, ki se ju poskuša v vzreji zatreti z odbiranjem vzrejnih živali, ki imajo po možnosti povsem brezhibne sklepe. Pojavljata se še degenerativna lumbosakralna stenoza ali t. i. sindrom caude equine, za katerega velja priporočilo, da se živali s spremenjenim prehodnim vretencem L7-S1 v vzreji ne uporablja, in pa degenerativna mielopatija, tj. bolezen centralnega živčnega sistema, za katero obstaja genetski test, ki velja pri nas od letos naprej kot priporočilo za vzrejne živali. Posamično je mogoče opažati še alergije, gluhost, očesna obolenja pa tudi insu cienco pankreasa in polinevropatijo.
Še posebej pomembna za nemškega ovčarja je zdrava rast, s čimer skušamo preprečiti pojav težav s kostmi in sklepi. Zato je treba že pri mladiču paziti na uravnoteženo prehrano, ki naj vsebuje vsa življenjsko pomembna hranila. Tako preprečimo tudi prehitro rast mladiča. Mladih psov tudi ne smemo preobremenjevati. Glede na občutljivo anatomijo na področju gibalnega aparata se je treba izogibati prekomerni telesni teži psov. Nekateri nemški ovčarji tudi slabo prenašajo določeno hrano, imajo prebavne težave, zato naj bo prehrana čim bolj naravna. Nemški ovčar naj po hranjenju počiva, hranjenje dvakrat dnevno je kot preventiva proti zasuku želodca, ki se pri pasmi občasno pojavlja.
Nega dlake pri nemškem ovčarju ni posebej zahtevna, zadošča že, da psa dnevno skrtačimo ali počešemo, nekoliko več nege je potrebno ob izpadanju podlanke in na sploh ob menjavi dlake in tudi pri dolgodlakih predstavnikih. Ni pa priporočljivo krtačiti ali česati psa, ko je dlaka mokra ali tudi samo vlažna, saj se takrat rada lomi. Krtačenje psa je tudi priložnost, da pregledamo telo psa, ali je koža zdrava, brez zajedavcev in rdečin, in po potrebi ukrepamo. Vsakodnevna nega in ukvarjanje s psom tudi krepita vez med psom in človekom.
Standard pasme
Objavljena predstavitev pasme je članek iz revije Kinolog (št. 9/10, 2019).
Besedilo pripravila Katja Krajnc, slike Katja Vogrinec.